Miti o denarju, ki ne držijo

NE DRŽI!

Ana odgovarja: Res je, velika večina ljudi raje plačuje z gotovino. Tako imamo boljši nadzor nad tem, koliko kaj stane, in denar nam gre veliko težje iz rok, kot če uporabimo kartico. Obenem laže spremljamo, koliko denarja še imamo. Pa vendar ni bistveno, ali plačujemo le z gotovino ali ne, temveč je pomembneje, da vnaprej določimo znesek, s katerim razpolagamo na mesečni ali celo bolje na tedenski ravni, in se trudimo, da ga ne presežemo, ne glede na način plačevanja. Nekateri uporabljajo celo različne ovojnice; na vsako napišejo, čemu je namenjen denar, ki ga vložijo vanjo. Tako je pomembnejše vprašanje, ali nekaj res potrebujemo, in ne, s kakšnim plačilnim sredstvom bomo dobrino plačali.

NE DRŽI!

Ana odgovarja: Krasno je, če imamo ob sebi človeka, ki prevzame nadzor nad družinskimi financami, pa vendar to še ne pomeni, da nam ni treba vedeti, koliko denarja družina potrebuje na mesec, kakšni so odhodki, kje in koliko varčujemo za skupne cilje, kakšne zavarovalne vsote imamo predvidene za primer najhujšega itd. Tako pomembnega področja, kot je poznavanje družinskega finančnega položaja, preprosto ne moremo prepustiti samo eni osebi, pa čeprav je to naš partner. To so prevelika odgovornost, stres in količina dela. Bolje je, da najmanj enkrat na mesec skupaj pogledamo stanje in se pogovorimo o načrtih za prihodnji mesec, leto in podobno, najmanj enkrat na leto pa preverimo tudi premoženje, koliko imamo na primer varnostne rezerve, privarčevanih sredstev za pokojnino, za otroke in za druge cilje. To, da se ne spoznamo na družinske finance ali nimamo časa, da bi se ukvarjali še s tem, oziroma da nas denar niti ne zanima, so slabi izgovori. Čas se zmeraj najde, informacij o ravnanju z denarjem je na pretek, zanimanje za to pa preprosto moramo imeti.

Mitja odgovarja: Poleg tega se moramo vprašati, kaj bo, če se našemu partnerju kaj zgodi. Recimo tisto najhujše, smrt. Kaj bomo potem? Vemo, kakšne obveznosti nas čakajo in kako bomo poskrbeli za družino? Vemo, na katero banko se moramo obrniti in kako odplačati dolgove? Ali po kateri zavarovalni polici nam pripada odškodnina? Vem, da je o tem težko razmišljati, a še težje se nam bo izogniti odgovornosti, če se bo kaj takega zares zgodilo. To, da se občasno poglobimo v družinske finance, izdelamo družinsko bilanco stanja in spoznamo svojo finančno sliko, ni nič v primerjavi z nepotrebnim stresom, ki nas lahko doleti, če ne bomo pripravljeni na nepričakovano.

NE DRŽI!

Ana odgovarja: V nekaterih primerih je to povsem umestna trditev. Toda večinoma je zgolj slaba tolažba. Potuha, da nam ni treba ničesar spremeniti. In nam tudi prav nič ne pomaga, da bi šli proti zastavljenim ciljem, temveč nas od njih le oddaljuje. Ljudem, ki verjamejo, da ne varčujejo zato, ker imajo premalo dohodka, rada zastavim naslednje vprašanje: »Kaj meni človek z 800 evri plače o tistem, ki ima 1500 evrov prihodka?« Običajno slišim odgovor: »Uh, če bi jaz imel tako plačo, bi najmanj 400 evrov dal na stran.« Nadaljujem: »Kaj pa misli človek, ki ima 1500 evrov prihodkov, o tistem, ki zasluži 2200 evrov na mesec?« Odgovor je: »Če bi jaz imel take prihodke, bi dal na stran najmanj 400 evrov.« In kako je v resnici? Resnica je, da nihče od njih ne bi privarčeval ničesar. Človek se namreč zelo hitro navadi na višji standard in dobiva najrazličnejše zamisli, kaj vse je treba kupiti, zamenjati, kam je treba iti ...

Dokazano je, da človek povečanje dohodka zaznava samo kak mesec ali dva, potem pa se navadi na nov življenjski standard in živi enako, kot je živel pred spremembo. Zato je bistveno naslednje: ne glede na to, kakšni so naši prihodki danes, se je pomembno zavedati, da so osnova, iz katere izhajamo in jo moramo ustrezno razporediti po kategorijah potrošnje. Ko se nam prihodki povečajo, pa moramo porabo poskušati ohraniti v enakih mejah, kot je bila pred povišico, in preostanek raje nameniti varčevanju. Tako bomo hitreje dosegli cilje in stopili sprva po poti do finančne neodvisnosti in pozneje do finančne svobode.